Miza je ravna plošča na podstavku ali nogah. Slovani so poznali v zgodnjem srednjem veku v cerkvah zidane oltaren mize. V visokem srednjem veku je plemstvo že jedlo na občasno postavljenih mizah na dveh kozah. V 15. stoletju so bile pri meščanih v rabi stalne mize, v kmečkih domovih pa so bile pred 17. ali celo 19. stoletjem, redke. Vsi sloji prebivalstva so mize začeli redno uporabljati od sredine 19. stoletja dalje. Kot kaže zgodovina, je funkcijo mize morda prej imelo ognjišče, polica pri kurišču ali višja klop brez naslonjala. Na Koroškem, Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem in Prekmurju je miza dobila stalen prostor v hiši v kotu, kjer je bilo mesto za križ. Ob straneh sta stali stenski klopi.
Nekatere kmečke hiše so imele dodatne mize v veži ali v kakšnem drugem prostoru. Pogoste so bile tudi kamnite mize pred hišo na Primorskem in ponekod na Kranjskem. Mize so večinoma imele mizno ploščo iz javorovega lesa, ki so jo čistili tako, da so jo pred nedeljo ribali. Miza se je pogrinjala samo ob praznikih in morda ponekod ob nedeljah. Na mizi so večinoma jedli, ob njej so molili, se zbirali in sprejemali goste. Skratka, ob njej se je zbirala družina ob svojih opravilih in je nasledila ognjišče kot središče družinskega življenja. Do 19. stoletja je za mizo veljal strog hierarhični sedežni red, kje kdo sedi, predvsem pa je bilo pomembno, kdo sedi na čelu mize.
