Modelno mizarstvo

Izdelujemo lesene modele za potrebe večkratnega ulivanja in sicer kalupe za kovinske odlitke (peščeni liv) ter za cementne izdelke. Izdelujemo tudi modele iz umetnih mas.

Okovja: Kuhinjski program | Koši za odpadke | Dvižni sistemi | Kuhinjske nape | Svetila

Barvni vzorci: Enobarvni | Lesni | Fantazijski | Kovinski

Mizarstvo

Mizarstvo je lesarska obrt. Poznamo tudi oblike domačega mizarstva, ki temelji na samukih ali pa včasih popularne »sam svoj mojster« hobi mizarje. Kot poklicna obrt se je razvilo v poznem srednjem veku iz domače mizarske dejavnosti. Poznamo več vrst mizarstva: pohištveno mizarstvo, ki zajema izdelavo predmetov za notranjo opremo in opremo prostorov, stavbno mizarstvo, ki obsega predvsem izdelavo oken in vrat ter modelno mizarstvo. Posebna zvrst mizarstva je obrtno ali umetnostno mizarstvo, ki izdeluje izdelke po naročilu in po posebnih oblikovalskih zasnovah. Lahko se ukvarja tudi z replikami predmetov iz bližnje zgodovine, kot je izdelava replik domačih kmečkih skrinj. V prvi polovici 19. stoletja so se mizarji začeli združevati v zadrugah. Takrat so nastala tudi pomembna slovenska mizarska središča: Šentvid nad Ljubljano, Tacen in Solkan. Ravnilo, ki so ga uporabljali arhitekti in mizarji (kotnik), je postalo eno izmed prostozidarskih simbolov.

Mizarstvo , Zgodovina omare v SLO

Omara spada med pohištvo, namenjeno hrambi. Spredaj ima eno ali dve krili vrat. V poznem srednjem veku so omare vse bolj zavzemale viden prostor v stanovanjski opremi višjih slojev, v cerkvah pa so poznali zakristijske omare. V zgodnjem novem veku so imele omare le redke kmečke hiše. Popularne so postale šele v drugi polovici 19. stoletja. V 20. stoletju si že ne moremo več predstavljati standardne notranje opreme dóma brez omare. Imelo jih je že vse prebivalstvo. Številne omare so okrašene z rezbarijami in intarzijami. Poslikavanje omar pa se je najbolj uveljavilo v kmečkem okolju v 19. stoletju.

Zgodovina mize v SLO

Miza je ravna plošča na podstavku ali nogah. Slovani so poznali v zgodnjem srednjem veku v cerkvah zidane oltaren mize. V visokem srednjem veku je plemstvo že jedlo na občasno postavljenih mizah na dveh kozah. V 15. stoletju so bile pri meščanih v rabi stalne mize, v kmečkih domovih pa so bile pred 17. ali celo 19. stoletjem, redke. Vsi sloji prebivalstva so mize začeli redno uporabljati od sredine 19. stoletja dalje. Kot kaže zgodovina, je funkcijo mize morda prej imelo ognjišče, polica pri kurišču ali višja klop brez naslonjala. Na Koroškem, Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem in Prekmurju je miza dobila stalen prostor v hiši v kotu, kjer je bilo mesto za križ. Ob straneh sta stali stenski klopi.

Nekatere kmečke hiše so imele dodatne mize v veži ali v kakšnem drugem prostoru. Pogoste so bile tudi kamnite mize pred hišo na Primorskem in ponekod na Kranjskem. Mize so večinoma imele mizno ploščo iz javorovega lesa, ki so jo čistili tako, da so jo pred nedeljo ribali. Miza se je pogrinjala samo ob praznikih in morda ponekod ob nedeljah. Na mizi so večinoma jedli, ob njej so molili, se zbirali in sprejemali goste. Skratka, ob njej se je zbirala družina ob svojih opravilih in je nasledila ognjišče kot središče družinskega življenja. Do 19. stoletja je za mizo veljal strog hierarhični sedežni red, kje kdo sedi, predvsem pa je bilo pomembno, kdo sedi na čelu mize.